V zadnjih letih nas skoraj nenehno spremljajo take ali drugačne krize. Nekatere nas zadevajo in se nas dotaknejo bolj, druge manj. Dejstvo pa je, da vse vplivajo na nas bodisi posredno ali neposredno. Velikokrat se sprašujemo, zakaj je to potrebno, kako bi se dalo bolje in zakaj nihče ničesar ne naredi, da bi bilo drugače.
V naravi nevladnikov je, da reagiramo hitro, ker želimo čim hitreje pomagati. Ob tem si včasih polomimo zobe ali pa smo deležni šole, ki nas veliko stane. Vedno se poberemo, se učimo iz izkušenj in nadaljujemo s svojim delom.
Dejstvo je, da smo nevladne organizacije vedno naravnane na dobrobit ljudi, ne glede na področje, s katerim se ukvarjamo. Rešujemo življenja, skrbimo za zdravje, okolje, pomagamo drugim, organiziramo kulturne prireditve, hhumanitarne akcije, izobražujemo, zabavamo, ohranjamo dediščino …
Ob tako kritičnih razmerah, kot so trenutno v Ukrajini, malokdo med nami ostane hladen. Skrbi nas za ljudi, jezni smo na politiko in se zavedamo, da kot posameznik ne moremo spremeniti ničesar. Še bolj nas lahko razjezi misel, da se hude stvari dogajajo po vsem svetu in da tega ne bo nikoli zares konec. Vedno pa lahko svoje skrbi, strah ali žalost usmerimo v pomoč ljudem. Najdemo način, ki je za nas najbolj ustrezen. Lahko smo prostovoljci, lahko pomagamo finančno ali materialno, pomagamo s svojim znanjem, povezavami, prostorom …
Če pomagamo sočloveku in pri tem ne gledamo na barvo njegove kože, nacionalnost, spol, starost ali veroizpoved, smo na najboljši poti, da pomagamo graditi boljši svet. Že majhna gesta, ki se nam morda ne zdi nič posebnega, lahko nekomu polepša dan, da novo upanje ali celo reši življenje.
Na koncu je pomembno le, da smo vsak zase Človek (ja, z veliko začetnico) do soljudi.